naj mi nekdo prosim pove, kako približno poteka 'normalno' življenje. Morda bi bil odgovor približno takšten: Se rodiš (očitno), greš v vrtec, šolo, srednjo šolo, skozi fazo pubertete in žuranja, potem študiraš - tukaj imaš dve možnosti: se zresniš, ali bolj verjetno še bolj žuraš, potem se le moraš zresniti, saj si kmalu ustvariš družino in želiš dobiti dobro plačano službo, da bodo tvoji otroci imeli prihodnost in bo tvoje življenje srečno, nato dobiš otroke, jih vzgojiš, če imaš srečo je partner/ka še ob tebi, ali pa imaš še koga (kot je nekoč dejala profesorica:) ''pod pazduho'', se postaraš, neučakano želiš v pokoj, nato pa si tako ali tako že čisto bolan od starosti in, če imaš srečo, ne umreš sam. V tem trenutku se zavedam, da če bom pred smrtjo površinsko tako opisala svoje življenje, bom umrla z obžalovanjem. Sedaj, ko se tega zavedam in lahko naredim spremembo, pa se najprej vprašam: Kaj je sploh bistvo, center t.i. problema? Saj površinska, navidezna rešitev ne bo prinesla zadovoljstva in izbrisala morebitnih obžalovanj.
90% ljudi živi samo zato, da preživi. Večina si zada nek cilj, ki je v dejanskem pomenu vedno občutek sreče, vendar pa ga na tej poti ne doseže, saj se le ta nezavedno spremeni v ''denar, denar in denar'', ki pa ni bistvo človeka. Človek je izumil denar in mu dovolil, da vlada, njegove hierarhije pa se sam človek niti ne zaveda. Misli, da ga obvladuje, vendar pa mu denar dominira vse življenje ... Kakšno življenje je to??
Imam idejo, ki se zdi rešitev in je moja izbira. Sebe bi trenutno (saj se spreminjam iz trenutka v trenutek in nenaravno bi bilo, če se ne bi) opisala z 'nedefinirana', ceprav nekam spadam, vendar so nalepke nepomembne in predstavljajo le omejitve. Zakaj bi se potem prisilila sprejemati odločitve, v katere niti sama nisem prepričana, da so prave zame? Namreč nihče drug ne ve, kaj je dobro zame, in tako velja za vsakega posameznika. In hvala moji mami, ki me je vzgajala v duhu svobode odločitev. Moja pot se bo v resnici začela čez dobro leto, ko bom s kovčkom v roki šla po svetu v iskanju sebe in strastni želji po odkrivanju vsakega čudovitega kotička tega sveta. To tudi pomeni, da bom sama svoja šefica, sama si bom organizirala čas, denar in se učila kar me bo zanimalo. Neskončne in neomejene so poti nedefiniranosti. Do takrat pa trajajo priprave.
In če se za zaključek vprašam kaj je sploh bistvo življenja na Zemlji, imam občutek - in zadnje čase s svojo intuicijo zelo dobro sodelujeva - bi rekla, da ... (del napisanega je bil izbrisan). Bomo videli.
Ni komentarjev:
Objavite komentar
“Four things come not back: the spoken word, the sped arrow, the past life and the neglected opportunity.”