Skrivnost je razkrita...

DIY

Več kot 35 ur dela, 7 zvitkov samolepilnega papirja za ovijanje, 209 trakov iz časopisa, več kot 50 metrov silk vrvice in po čudežu najdene tri magnetne sponke ... Veliko dela in časa sem v zadnjih štirinajstih dneh namenila ustvarjalnosti in zdi se mi vredno. Presodite sami. Predstavljam vam one and only, special and unique ... torbico iz časopisnega papirja!

Sveti se, to pomeni da je plastificirana in vreme ne bo naredilo škode.

Objava pa ne bi bila vredna ali primerna za ta blog, če ne bi še kaj rekla o ustvarjalnosti (članek na temo Do it yourself sem napisala za prihajajočo številjko revije Dijaški spekter). Si ustvarjalen/ustvarjalna? Na koliko načinov pa znaš pripraviti jajca? Ni potrebno biti nadpovprečno inteligenten, niti genij. Lahko pa s kreativnim pristopom šilimo svojo inteligenco in genialnost. Kreativnost pomeni ustvarjanje novih povezav in jo lahko uporabljamo na vseh področjih, pri tem pa ima veliko vlogo desna polovica možganov. Kreativnost ni stvar naključja, temveč je lastnost, ki jo imamo vsi, ne glede na spol, raso ali stopnjo izobrazbe.

 

Vedno raje imam ročno izdelovanje unikatnih izdelkov, kot je zgornja torbica. Kadar nimam idej, v google vpišem DIY (v prevodu 'naredi sam') in tako dobim ogromno slik in člankov z navodili za najrazličnejše stvari. Od torbic, nakita, dekorativnih izdelkov za dom, ki so večinoma zelo uporabni, kako popestriti kos oblačila itd. Odločila sem se, da to sezono ne bom šla na razprodaje. Denar bom raje vložila v potovanje in kupila vse potrebno, da naredim še kak unikatni izdelek - že imam novo idejo, nad katero sem navdušena! To pa zato, ker vem, da mi bo čez par tednov več vredno nekaj lastno ročno narejenega, v katerega je bilo vloženega veliko truda, časa in natančnosti, kot pa krpica, ki bi kmalu večinoma le počivala v omari.

Eden od NLP (nevrolingvistično programiranje) izrekov se glasi: ''Če se boste stvari vedno lotili na enak način, boste vedno dobili enak rezultat.'' Vsak dan bom poskusila ob kakršni koli situaciji razmišljati ustvarjalno, to mi pa lahko pomaga pri reševanju komplikacij, če se osredotočam na rešitev in NE na problem. Rezultati mojega izziva, ki sem ga predstavila v prejšnji objavi, se pa že kažejo. Odkar zavestno namenjam pozornost dobrim stvarem, je svet mnogo lepši. Samo misli in pogled je treba preusmeriti, tako enostavno je.


Hvala vsem, ki lepo oblikujete statistiko in spremljate moje objave.
Želim vam ustvarjalen konec tedna!

Izziv

Tisti, ki me dobro poznajo, ali pa me samo znajo dobro prebrati, vedo, da veliko razmišljam o politiki in globalnih problemih ter kako jih rešiti. Tudi v prejšnjih objavah je nekaj napisanega iz tega razloga. To je del mene in je vredu, dokler mi ni začelo dominirati in usmerjati misli, življenja. Zato sem se odločila, da naredim one week challenge (čeprav imam občutek, da bo trajal več kot en teden). To pomeni, da se bom naslednjih nekaj dni izolirala od vseh političnih informacij in pustila na strani vse družbene ali kakršne koli svetovne probleme, ki so mi predstavljali le breme, saj sem čutila potrebo po aktivnem delovanju v smeri spremembe. Če se kdo iz stranke sedaj sprašuje ali pridem v petek na sestanek, pa naj povem da bom sodelovala v kampaniji, ker sem tako tudi rekla, le da bom na stvari pogledala iz drugega zornega kota.

Kaj bom pa potem počela? Ah, ogromno je stvari. V prvi vrsti se bom posvetila sebi in začela delovati od znotraj navzven, izboljšala svoje počutje, ponovno začela telovaditi, večkrat šla v naravo, končno realizirala vse obljube za pijače, ki čakajo na moj prosti čas, se lotila še kakšnega DIY projekta (eden bo zelo kmalu končan), ustvarjala, pisala članke, načrtujem tudi pot v Ljubljano ... Skratka nemogoče je, da bi mi bilo dolgčas. Vodilo pri vsem pa mi bodo naslednje besede:

Edino kar lahko spremenimo je sebe. Ne drugih ljudi, ne okolice, temveč sebe, svoje misli, svoja čustva, odnose in reakcije ... Odkar pomnim, si želim, da bi se spremenila. Pa saj se vendar spreminjamo vsak trenutek! Mislila sem, da je to slabo. Potem pa sem razmišljala in ugotovila, da je to dejansko dobro. Ker človek, ki se zadovolji s tem kjer je in ne stopi iz svoje cone udobja, ne bo napredoval. Le da bom v to vključila še čimveč hvaležnosti za to, kar imam v danem trenutku.

 

Take it easy.

 

http://www.youtube.com/watch?v=RFzZ-xpyfoo

Vzgojno-izobraževalna institucija

Šokirana sem in žalostna. Čeprav tega fanta nisem poznala drugače kot po imenu. Ne morem verjeti, da se mora zgoditi najhuje, da se sploh opozori na problem in se začne o njem pogovarjati! Razočarana sem nad šolo kot institucijo, ki naj bi bila, kot sem že povedala, tudi vzgojna in ne samo izobraževalna! Ponavljam se, ampak sistem je zgrešen. Zdi se mi, da igrajo veliko vlogo profesorji, ki so najbližje učencem in dijakom in imajo vsakodnevno neposredni stik z nami. Sistem, ki si ga ustvarijo sami in se po njem ravnajo profesorji, še posebej pa njihov odnos do mlajših generacij, večinoma sploh ni vredu. Ne razumejo, da nismo kot oni in naj nas tako tudi ne obravnavajo! Časi so se spremenili, gospodarstvo je šlo v svojo smer (čeprav je že nekaj let na psu), vsakdan življenja je popolnoma drugačen kot pred dvajsetimi leti ali več, v zdravstvu in znanosti so nova odkritja, ki spreminjajo delovanje... Samo v šoli še vedno mislijo, da vedo kaj je za nas najboljše in da bodo s pritiskom dosegli želeno.

V razmislek: http://www.youtube.com/watch?v=RIva2she5HQ

Kje je smisel?!

Ljudje, začnimo se pogovarjat. Bodimo sočutni drug do drugega. Če situacije in čustev drugega ne razumemo povsem, ne obsojajmo. Kar se kaže navzven, je lahko popolnoma drugačno od človekove notranjosti. Spoštujmo vsakogar in pozabimo na stereotipe, omejitve, ki jih postavljamo sami v svojih glavah. Delujmo povezovalno. Bodimo prijatelji, podarjajmo nasmehe, objeme in lepe besede. Dajmo se družit, človek je socialno bitje. Pomagajmo drug drugemu. Nikoli ne vemo, kdaj bomo prav mi potrebovali pomoč.

Veliko se še imam za naučiti (življenjskih lekcij). Tudi vse, o čemer govorim, še nisem vnesla v svoje življenje. Ker to ne gre čez noč, delo na sebi traja vse življenje. Marsikaj sem že uredila in se naučila, za ostalo pa lahko rečem, da sem v večini ozavestila svoja prepričanja, ki mi predstavljajo probleme in zavedanje je prvi korak na poti do spremembe. Če ne ozavestimo problema, tega ne moremo spremeniti. In če ne spremenimo, se bodo situacije ponavljale dokler se ne naučimo delovati drugače. Predvsem zato želim, da bi se kljub vsem možnim krizam, o problemih mladih začelo govoriti tudi javno. Se lahko pozornost in trud še kje bolj obrestujeta kot pri mladih? Ne! Kaj vse se bo še moralo zgoditi, kaj vse bo še moralo pasti in propasti, da se bo svet tega zavedal??

Kritično mišljenje

Kritično mišljenje posameznika je ključno pri razvoju družbe. Presojanje informacij je pomembno, da lahko naredimo korak naprej in ne da uporabljamo samo privatni um, s katerim Slavoj Žižek ''meri na um, podvržen zahtevam javnih institucij in namenjen reševanju javnih problemov. V nasprotju s tem javna uporaba uma pomeni, da smo sposobni pod vprašaj postaviti okvir zastavljenih zagat in problemov, kot jih definirajo institucije.'' Tako se tudi sama poskušam čimvečkrat vprašati predvsem o resničnosti in preverljivosti informacij, ki jih dobim skozi ves dan. Zelo ne rada vidim, da profesor ne želi odgovoriti na vprašanje in nečesa objasniti, ko med vrsticami pove ''tako je, ker sem jaz tako rekel!''. Nesmisel.

Velikokrat, ko se znajdem na križišču poti ali pred pomembno odločitvijo ipd., za mnenje vprašam koga od 'življenjskih učiteljev' (vsi smo učenci in učitelji), za katerega se mi zdi, da bi mi lahko dal zadovoljiv odgovor. Potem sama presodim, kaj bom vzela za svojo resnico in kaj ne. Opazila sem, da moje mnenje o šoli kot instituciji zavira uresničenje mojih ciljev. Zato sem profesorico, pri kateri sem opazila veliko zavzetost, da nam posreduje čim več znanja, prosila da mi pove in objasni svoj pogled.

Ob prejemanju informacij sem prišla do zaključka, da je izobrazba pomembna in ključna za razvoj družbe ali posameznika. Oseba lahko veliko lažje presoja in se odloča, če ima predhodno čimveč znanja. Prešinila me je tudi misel, da bom za svoje cilje potrebovala veliko znanja, pa ne govorim o ocenah, ampak dejanskem znajnju! Čeprav so dandanes pomembni tudi rezultati na preizkusih in izpitih, lahko pa tudi po še nekaj stopnicah privedejo do uveljavitve oz. ugleda in večjega uspeha. Vsekakor se mi sam šolski sistem še vedno zdi zgrešen in v nasprotno me bo težko kdo prepričal. Šola pa le ostaja nujno zlo.

Razvijam se, osebnostno rastem in je popolnoma normalno, da svoja stališča, predstave in mnenja spreminjam, saj je vse to pogojeno z izkušnjami, katerih število v življenju se samo povečuje. Tako sem danes spremenila svoje stališče glede šole in izobrazbe. Če se kdo z menoj ne strinja, si želim, da mi svoje mnenje pove, saj se lahko tudi jaz motim in iz tega kaj naučim, kritiko pa poskušam sprejeti kot pogled iz drugačne perspektive. Pa je resnica res samo ena?

Na mladih svet stoji

A res? Res na mladih svet stoji? Meni se pa zdi, da je svet na mlade kar malo pozabil. Ali pa raje, ker nerada posplošujem, pomemben del sveta je pozabil na mlade. Kar se dogaja v svetu, je trenutno stanje. Sedaj odrasli ljudje vzgajajo mlajše generacije, ki bodo nosile posledice današnjih časov, jih sprejemale ali spreminjale, vzgajale mlajše generacije in cikel se nadaljuje. Sedaj so problemi in če jih ne bomo rešili, ne bodo kar izginili, le še povečali in prenašali iz generacije v generacijo, ali pa bo mati Zemlja s 'katastrofami' sama poskrbela za dogajanje na njej.

Zdi se nam, da živimo v najsodobnejši družbi, najbolj razvitem svetu, pa vendar imamo več težav kot jih je imelo človeštvo (ali če primerjamo posameznika danes in nekoč) kadarkoli prej. Kako je to mogoče? Kako je mogoče, da imamo odlične zdravnike, znanstvenike, biologe, raziskovalce, vedno več in boljša zdravila, ljudje so pa vedno bolj bolni? Tega preprosto ne razumem. Sama sem pri zdravniku enkrat v dveh do treh letih. Prepričana sem, da je vsaj 80% bolezni posledica psihološkega ali duhovnega neravnovesja. Razen manjšega prehlada ali bolečega grla vem vsaj za zadnja tri leta, da sem bila bolna iz enega samega razloga: preobremenjenosti. Potisnjena sem bila v kot in vse kar sem imela pred seboj so bile obveznosti. Ves ta pritisk, da bom nekoč povprečna posameznica, za nizko plačo dolga leta čakala na pokojnino in bila ves ta čas pod stresom? Pa še kaj! Tako lahko živim tudi z državnim prispevkom za brezposelne in tu pa tam kakšno pomočjo sosedu oziroma 'delom na črno'.

Kaj pa, če si za naš vložen trud zaslužimo več od življenja. Ne šola, ne diploma in ne dr. pred imenom mi ne morejo zagotoviti dobrega življenja (ne omenjam izraza 'srečnega', ker je v splošnem težko definiran pojem, saj za vsakogar sreča pomeni kaj druga kot za ostale, čeprav jo vsi doživljamo ali čutimo enako). Kaj pa mi lahko prinese dobro in uspešno življenje, če ne izobrazba? Moje mnenje je, da kdor zaupa in verjame vase, lahko dela čudeže. Tako mala, pa tako velika lastnost, ki jo ne premore vsak, vendar zagotavlja odlične rezultate. Zakaj me tega niso naučili v šoli, ki je – da ne pozabimo – poleg izobraževalne tudi vzgojna institucija? Zakaj večina vzgojiteljic že v vrtcih v človekovem najpomembnejšem obdobju, ko se oblikujejo prepričanja, ki vplivajo na vso nadaljnjo življenje, strašijo otroke? (Da ne bo pomote, pomagala sem v vrtcu in vem, da imajo vzgojiteljice težko delo in veliko odgovornost.) In tako je svet pozabil, da bodo prav ti otroci odigrali večjo ali manjšo vlogo v prihodnosti vseh nas. Vsak je individualist in vsak je nezamenljiv.

Zgrešen je šolski sistem ter z njim tudi vsi ostali družbeno-ekonomski sistemi. Zgrešeno je vse, čemur je podlaga delovanje v smeri denarja in obravnavanje ljudi kot množice. Rada se v problem poglabljam, zato ne bom rekla, da je težava v tem in onem zakonu majhne Slovenije. Nesmisel se mi zdi že to, da sploh imamo države, unije. Predstavljam si svet brez mej, ki bi bile popolnoma nepotrebne, če bi bili ljudje vredni zaupanja, željni miru in delovali v harmoniji. Če je res obstajala Atlantida, jo primerjam s svojo željo za svet.

Prelepo, da bi bilo res glede na stanje sedaj? Morda, morda pa ne, če pogledamo kako zelo se je svet spremenil od leta 1945, ko se je končala druga svetovna vojna. Na krvave boje nas je danes spomnil predsednik republike Borut Pahor, ki je omenil tudi, da si mladi, ki nismo iz tistih časov, sploh ne predstavljamo, da bi se kaj takšnega lahko ponovilo. (Njegov govor je v celoti zapisan tukaj: http://www.facebook.com/#!/photo.php?fbid=10151341703657859&set=a.393457067858.170591.12464967858&type=1&theater )

Marsikatere socialne in druge veščine so veliko bolj odločilne v življenju kot izobrazba. Menim, da če posameznik ve kdo je, kam gre, kaj so njegove velike ambicije, želje in sanje, ima močno voljo da jih uresniči ter vse to poveže z veliko samodiscipline, šole ne potrebuje, saj bo tak človek sam poiskal vso znanje, ki ga potrebuje. Pa vseeno pustimo osnovno šolo, ki človeka nauči ravno kapljico v morje znanja, ki ga je v svetu ogromno.

Ker je to moja prva objava letos, še nekaj: Vsak človek ima svojo pot in lekcije, ki se jih mora naučiti. Če poraz pomeni učenje, vam ne želim zmage. V novem letu vsem želim pogum, da stopite iz svoje cone udobja in da sprejmete izzive, ki vam jih prinaša življenje, ter moč, da jih naredite z odliko, saj le tako lahko človek raste. Želim vam zavedanje. Želim vam veliko smeha, tistega iz srca. Pa iskrenosti, harmonije in ljubezni (ne samo tiste med partnerjema, ljubezen je veliko več). Srečno 2013!