Vzgojno-izobraževalna institucija

Šokirana sem in žalostna. Čeprav tega fanta nisem poznala drugače kot po imenu. Ne morem verjeti, da se mora zgoditi najhuje, da se sploh opozori na problem in se začne o njem pogovarjati! Razočarana sem nad šolo kot institucijo, ki naj bi bila, kot sem že povedala, tudi vzgojna in ne samo izobraževalna! Ponavljam se, ampak sistem je zgrešen. Zdi se mi, da igrajo veliko vlogo profesorji, ki so najbližje učencem in dijakom in imajo vsakodnevno neposredni stik z nami. Sistem, ki si ga ustvarijo sami in se po njem ravnajo profesorji, še posebej pa njihov odnos do mlajših generacij, večinoma sploh ni vredu. Ne razumejo, da nismo kot oni in naj nas tako tudi ne obravnavajo! Časi so se spremenili, gospodarstvo je šlo v svojo smer (čeprav je že nekaj let na psu), vsakdan življenja je popolnoma drugačen kot pred dvajsetimi leti ali več, v zdravstvu in znanosti so nova odkritja, ki spreminjajo delovanje... Samo v šoli še vedno mislijo, da vedo kaj je za nas najboljše in da bodo s pritiskom dosegli želeno.

V razmislek: http://www.youtube.com/watch?v=RIva2she5HQ

Kje je smisel?!

Ljudje, začnimo se pogovarjat. Bodimo sočutni drug do drugega. Če situacije in čustev drugega ne razumemo povsem, ne obsojajmo. Kar se kaže navzven, je lahko popolnoma drugačno od človekove notranjosti. Spoštujmo vsakogar in pozabimo na stereotipe, omejitve, ki jih postavljamo sami v svojih glavah. Delujmo povezovalno. Bodimo prijatelji, podarjajmo nasmehe, objeme in lepe besede. Dajmo se družit, človek je socialno bitje. Pomagajmo drug drugemu. Nikoli ne vemo, kdaj bomo prav mi potrebovali pomoč.

Veliko se še imam za naučiti (življenjskih lekcij). Tudi vse, o čemer govorim, še nisem vnesla v svoje življenje. Ker to ne gre čez noč, delo na sebi traja vse življenje. Marsikaj sem že uredila in se naučila, za ostalo pa lahko rečem, da sem v večini ozavestila svoja prepričanja, ki mi predstavljajo probleme in zavedanje je prvi korak na poti do spremembe. Če ne ozavestimo problema, tega ne moremo spremeniti. In če ne spremenimo, se bodo situacije ponavljale dokler se ne naučimo delovati drugače. Predvsem zato želim, da bi se kljub vsem možnim krizam, o problemih mladih začelo govoriti tudi javno. Se lahko pozornost in trud še kje bolj obrestujeta kot pri mladih? Ne! Kaj vse se bo še moralo zgoditi, kaj vse bo še moralo pasti in propasti, da se bo svet tega zavedal??