Na mladih svet stoji

A res? Res na mladih svet stoji? Meni se pa zdi, da je svet na mlade kar malo pozabil. Ali pa raje, ker nerada posplošujem, pomemben del sveta je pozabil na mlade. Kar se dogaja v svetu, je trenutno stanje. Sedaj odrasli ljudje vzgajajo mlajše generacije, ki bodo nosile posledice današnjih časov, jih sprejemale ali spreminjale, vzgajale mlajše generacije in cikel se nadaljuje. Sedaj so problemi in če jih ne bomo rešili, ne bodo kar izginili, le še povečali in prenašali iz generacije v generacijo, ali pa bo mati Zemlja s 'katastrofami' sama poskrbela za dogajanje na njej.

Zdi se nam, da živimo v najsodobnejši družbi, najbolj razvitem svetu, pa vendar imamo več težav kot jih je imelo človeštvo (ali če primerjamo posameznika danes in nekoč) kadarkoli prej. Kako je to mogoče? Kako je mogoče, da imamo odlične zdravnike, znanstvenike, biologe, raziskovalce, vedno več in boljša zdravila, ljudje so pa vedno bolj bolni? Tega preprosto ne razumem. Sama sem pri zdravniku enkrat v dveh do treh letih. Prepričana sem, da je vsaj 80% bolezni posledica psihološkega ali duhovnega neravnovesja. Razen manjšega prehlada ali bolečega grla vem vsaj za zadnja tri leta, da sem bila bolna iz enega samega razloga: preobremenjenosti. Potisnjena sem bila v kot in vse kar sem imela pred seboj so bile obveznosti. Ves ta pritisk, da bom nekoč povprečna posameznica, za nizko plačo dolga leta čakala na pokojnino in bila ves ta čas pod stresom? Pa še kaj! Tako lahko živim tudi z državnim prispevkom za brezposelne in tu pa tam kakšno pomočjo sosedu oziroma 'delom na črno'.

Kaj pa, če si za naš vložen trud zaslužimo več od življenja. Ne šola, ne diploma in ne dr. pred imenom mi ne morejo zagotoviti dobrega življenja (ne omenjam izraza 'srečnega', ker je v splošnem težko definiran pojem, saj za vsakogar sreča pomeni kaj druga kot za ostale, čeprav jo vsi doživljamo ali čutimo enako). Kaj pa mi lahko prinese dobro in uspešno življenje, če ne izobrazba? Moje mnenje je, da kdor zaupa in verjame vase, lahko dela čudeže. Tako mala, pa tako velika lastnost, ki jo ne premore vsak, vendar zagotavlja odlične rezultate. Zakaj me tega niso naučili v šoli, ki je – da ne pozabimo – poleg izobraževalne tudi vzgojna institucija? Zakaj večina vzgojiteljic že v vrtcih v človekovem najpomembnejšem obdobju, ko se oblikujejo prepričanja, ki vplivajo na vso nadaljnjo življenje, strašijo otroke? (Da ne bo pomote, pomagala sem v vrtcu in vem, da imajo vzgojiteljice težko delo in veliko odgovornost.) In tako je svet pozabil, da bodo prav ti otroci odigrali večjo ali manjšo vlogo v prihodnosti vseh nas. Vsak je individualist in vsak je nezamenljiv.

Zgrešen je šolski sistem ter z njim tudi vsi ostali družbeno-ekonomski sistemi. Zgrešeno je vse, čemur je podlaga delovanje v smeri denarja in obravnavanje ljudi kot množice. Rada se v problem poglabljam, zato ne bom rekla, da je težava v tem in onem zakonu majhne Slovenije. Nesmisel se mi zdi že to, da sploh imamo države, unije. Predstavljam si svet brez mej, ki bi bile popolnoma nepotrebne, če bi bili ljudje vredni zaupanja, željni miru in delovali v harmoniji. Če je res obstajala Atlantida, jo primerjam s svojo željo za svet.

Prelepo, da bi bilo res glede na stanje sedaj? Morda, morda pa ne, če pogledamo kako zelo se je svet spremenil od leta 1945, ko se je končala druga svetovna vojna. Na krvave boje nas je danes spomnil predsednik republike Borut Pahor, ki je omenil tudi, da si mladi, ki nismo iz tistih časov, sploh ne predstavljamo, da bi se kaj takšnega lahko ponovilo. (Njegov govor je v celoti zapisan tukaj: http://www.facebook.com/#!/photo.php?fbid=10151341703657859&set=a.393457067858.170591.12464967858&type=1&theater )

Marsikatere socialne in druge veščine so veliko bolj odločilne v življenju kot izobrazba. Menim, da če posameznik ve kdo je, kam gre, kaj so njegove velike ambicije, želje in sanje, ima močno voljo da jih uresniči ter vse to poveže z veliko samodiscipline, šole ne potrebuje, saj bo tak človek sam poiskal vso znanje, ki ga potrebuje. Pa vseeno pustimo osnovno šolo, ki človeka nauči ravno kapljico v morje znanja, ki ga je v svetu ogromno.

Ker je to moja prva objava letos, še nekaj: Vsak človek ima svojo pot in lekcije, ki se jih mora naučiti. Če poraz pomeni učenje, vam ne želim zmage. V novem letu vsem želim pogum, da stopite iz svoje cone udobja in da sprejmete izzive, ki vam jih prinaša življenje, ter moč, da jih naredite z odliko, saj le tako lahko človek raste. Želim vam zavedanje. Želim vam veliko smeha, tistega iz srca. Pa iskrenosti, harmonije in ljubezni (ne samo tiste med partnerjema, ljubezen je veliko več). Srečno 2013!